Standardni sistem v reprezentancah

Pozor: tale članek se tiče predvsem članskih reprezentanc, večina pojmov pa drži tudi za mladinske (U-20) reprezentance.
Kako igrajo reprezentance, kako obvladati taktično igro proti največjim svetovnim mojstrom? Stvar je bolj enostavna, kot si mislimo - največkrat pa odločajo nianse.

Hattrick se že več let giblje v smer multiskillov - z vsako reformo treninga (naj bo to sprememba hitrosti treninga, padcev sposobnosti itd.) nam razvijalci igre sporočajo, da bodo najboljši igralci imeli nižje primarne sposobnosti kot dotlej in bolj razvite podporce. Ker v reprezentancah igrajo samo top igralci, nas ne sme čuditi, da so v reprezentancah sami multiskilli, z najmanj dvema razvitima sposobnostima, pogostoma tremi ali celo s štirimi skilli (nekatera krila so trenirana v krilu, vezi, podajah in celo obrambi).

Kaj pomeni igrati z multiskilli? Multiskilli dvigujejo ocene več sektorjev, zelo pomembno pa je, da podpirajo eden drugega (kar izgubimo v krilu pri krilu, kompenziramo s krilom bočnega branilca, recimo).
To v prvi vrsti pomeni, da bomo v večini primerov izkoriščali igralce, čigar doprinos je najvišji. Recimo, če igramo z vezistom, ki ni bil treniran v krilu, na poziciji krila proti sredini, se odrekamo velikemu delu bočnega napada na tisti strani. Ker ima naš vezist čarobno (18) vezo, krila, ki jih imamo v reprezentanci, pa mogočno (15), nam ta poteza v večini primerov prinese majhno prednost na sredini (1-2% več posesti), cena le-te pa je izguba celotnega bočnega napada. V veliki večini primerov se to ne splača - "ne splača se" pomeni, da se naša verjetnost zmage ne zviša, oz. da se razlika med pričakovanim številom golov za nas in za nasprotnika ne poveča. Če upoštevamo še dejstvo, da imajo nekatere reprezentance igralce, ki imajo visoko vezo in visoko krilo, je še bolj očitno, da se v veliki večini primerov splača igrati z multiskillom na krilu (so izjeme, ampak se ne bom spuščal v podrobnosti).

V Hattricku je najpomembnejši sektor sredina - in če gledate ekipe, ki dosegajo vidne rezultate na svetovnih prvenstvih, boste videli, da nobena ne zanemarja sredine. To ne pomeni, da se s protinapadi ne da doseči rezultata (recimo mi v polfinalu svetovnega prvenstva proti Italiji), je pa tale taktika bistveno manj učinkovita kot v klubu, tudi ker je v reprezentancah možna menjava trenerja tik pred tekmo, predvsem pa je težko doseči dovolj visoko obrambo glede na nasprotnika in dovolj visok napad. Ker tekmozaver temelji na razmerju med ocenami, z višanjem le-teh razmerje teži k 50%, torej ne moremo doseči zadovoljive obrambe brez obrambnega trenerja, z le-tem pa težko dosežemo zadovoljiv napad. Kaj želim povedati? Da bomo vedno igrali s tremi vezisti in dvema kriloma, razen ko bomo igrali ekstremni CA (5-2-3 z dvema kriloma, 5-3-2 z enim ali dvema kriloma).

Kako igrati v obrambi? Ker bomo skoraj vedno igrali s kriloma, se bomo redkokdaj odrekli bočnemu napadu. Bočni branilci imajo najvišji doprinos, če igrajo normalno, zato bosta 2 normalna bočna branilca logična izbira. A ne bomo tako pustili luknje v centralni obrambi? Če imamo prave igralce (veziste, ki so trenirani tudi v obrambi, recimo), ne, v večini primerov pa se nam centralnega napada ni treba bati (o tem v poglavju o napadu). Sicer pa je en centralni branilec dovolj, da nam za centralno obrambo ne rabi dodatno skrbeti.

V napadu so bistvenega pomena TDFi, tehnični defenzivni napadalci, igralci, ki so trenirani v vezi, podajah in napadu. Večina reprezentanc ima TDF-e, čigar vsota skillov veza in podaje je okoli 30 (legendarna veza in svetovne podaje, svetovna veza in legendarne podaje, pa vse vmesne variante) ali malo več, napad pa je treniran do največ svetovnega nivoja. Zakaj so ključni? Ker se večinoma ne igra s protinapadi, je vsak igralec, ki dvigne oceno sredine, dobrodošel, normalni napadalec pa nima nobenega doprinosa k sredini. Poleg tega pravilno trenirani TDF daje nezanemarljiv doprinos k bočnemu napadu, kar pomeni, da ubijemo dve muhi na en mah. Tudi če igramo s centralnim napadalcem, se jih veliko trenira tudi v krilu (ker je tako njihov skupni doprinos višji, kot če se napad potegne še za pol stopnje višje), tako da v večini primerov bomo napadali po krilih (ne pa nujno tudi s taktiko napad po krilih).

Standardni sistem predvideva torej 3 normalne veziste (najvišji doprinos k sredini), 2 krili z vezo (usmerjeni normalno ali ofenzivno), 2 TDFa, 2 normalna bočna branilca in enega normalnega centralnega branilca. Ta postavitev ima visoko sredino, razmeroma visoka bočna napada in simetrično obrambo. Z menjavo trenerja je taka postavitev lahko zelo defenzivna (legendarne-čarobne obrambe z obrambnim trenerjem) ali zelo ofenzivna (izvenzemeljski-legendarni bočni napadi z napadalnim trenerjem), odvisno od izbora igralcev (na krilu lahko igra igralec z višjo vezo in nižjim krilom in podajami ali obratno, TDF lahko ima več veze ali več podaj, bočni branilec lahko ima več krila ali več obrambe...). Menjava trenerja je nasploh glavna taktična poteza v reprezentanci, saj nobena druga posamezna poteza nima tolikšnega vpliva na ocene. Postavitev standardnega sistema je osnovno izhodišče za pripravo vsake reprezentančne tekme (razen izjem, ko je relativna moč ekip zelo različna, torej, ko smo veliki favoriti ali veliki outsiderji).

Vsak sistem predvideva variacije in standardni sistem reprezentanc ni izjema. Standardni 3-5-2 je precej uravnotežen, če pa želimo igrati bolj ofenzivno oziroma bolj obrambno, imamo več opcij.

Obrambne postavitve:
Obrambne variacije znotraj sistema predvidevajo obrambnega ali nevtralnega trenerja. Prva opcija je 3-5-2 z dvema kriloma proti sredini (gre za prava krila, ne za veziste) - dva srednje nizka bočna napada, s katerima se vseeno da zadeti, in maksimalno nabita sredina. Druga opcija je 4-5-1. Skoraj vedno predvideva dva centralna branilca proti krilu (ker nasprotnik redkokdaj igra s centralnim napadom), možen je CA, 2 ofenzivni krili (redkeje normalni), v napadu ali TDF ali FTW (normalni napadalec s krilom, obrnjen proti krilu), možno je tudi enega vezista obrniti proti krilu (IMTW), tak vezist mora imeti nekaj krila in/ali nekaj podaj.

Napadalne postavitve:
Ko moramo obvezno napadati, smo v situaciji, kjer si lahko privoščimo izgubiti nekaj na sredini ali v obrambi, da bi dvignili napad. Normal proti PICu, višji TS, malo boljša ekipa od nasprotnikove (če smo v zelo veliki prednosti pred nasprotnikom, smo že izven standardnega sistema). Trener bo načeloma napadalen, lahko tudi nevtralen v določenih primerih.
Krila ostanejo ofenzivna (v določenih primerih lahko tudi normalna, če igramo z enim TDF-om), bočni branilci igrajo normalno, pri 2-5-3 se ponavadi odpovemo centralnemu branilcu (ker bočni branilec viša bočni napad in se doprinosom k napadu ne moremo z lahkoto odpovedati).
Če pričakujemo ne preveč zaprto postavitev nasprotnika (recimo 3-5-2 z obrambnim trenerjem), je zanimiva rešitev 3-5-2 z enim normalnim napadalcem in TDF-om. Normalni napadalec, ki je bil treniran tudi v krilu, bolj viša bočna napada od TDF-a, z razliko od FTW-ja viša oba, centralni napad pa zviša na nivo, ki omogoča nezanemarljivo verjetnost gola po sredini (15%, recimo). Ne moremo se namreč zanašati, da bodo šanse šle vse na pravo stran. Pri 3-5-2 si lahko privoščimo tudi ofenzivne veziste, saj nam centralno obrambo krije centralni branilec.
Še bolj ofenziven je 2-5-3 in njegove variante. Začnimo z vezisti: normalno bi bilo misliti, da bomo 2-5-3 igrali z ofenzivnimi vezist, kar pa ni vedno res. Ker puščamo luknjo v centralni obrambi, lahko, če imamo veziste, ki so bili trenirani v obrambi, z obrambo vezistov krpamo luknjo, zato jih kar pustimo normalne. Seveda, če imajo naši vezisti samo podaje, jih bomo usmerili ofenzivno, če si lahko privoščimo (majhno) izgubo na sredini. V napadu lahko izbiramo, ali bomo igrali z enim, dvema ali tremi TDF-i, ostala mesta zapolnijo normalni napadalci. Igranje s tremi normalnimi napadalci je v praksi možno samo proti zelo šibkim ekipam. Izbira, s kolikimi TDF-i naj igramo, je v veliki meri odvisna od tega, koliko nizko sredino si lahko privoščimo (in seveda od razpoložljivosti kakovostnih TDF-ov). Več normalnih napadalcev, več centralnega napada, več možnosti za gol po sredini, manj sredine, manj šans. To je samoumevno. Optimalna rešitev je odvisna od izračunov.
Poleg tega je pri ofenzivnih postavitvah možno igrati z vezistom proti krilu (IMTW), sploh, če pričakujemo zelo močne obrambe in želimo bočne napade nabiti do skrajnosti. Izguba sredine je relativno majhna, dvig bočnega napada pa je odvisen od tipologije igralca. S pravim igralcem (recimo - legendarna/čarobna veza, mogočno/legendarno krilo, izjemne podaje) je lahko vezist proti krilu (isti igralec, ki bi v zaprtem 3-5-2 igral kot normalno krilo ali krilo proti sredini) odločilna taktična poteza.

Predstavil sem standardni sistem, po katerem igrajo reprezentance srednjega in višjega ranga, torej tudi slovenska. Te reprezentance proti sebi enakovrednim skoraj vedno igrajo z eno od navedenih postavitev, glavna alternativa pa je ekstremni CA. Selektorji pa se srečujejo tudi z drugimi postavitvami, ki jih večinoma igrajo slabše reprezentance, ki nimajo dovolj razvitih multiskillov: 5-5-0, ki cilja na remi, 4-5-1 z napadom po enem boku, 5-4-1 CA z napadom po enem boku... a o tem kdaj drugič.

Link directly to this article (HT-ML, for the forum): [ArticleID=16168]